Dispiace constatare la reazione nervosa del sindaco Polidori che accusa la CGIL in combutta col PD di terrorismo sulla casa di riposo, ma la sua maggioranza ha respinto la mozione del consigliere Bussani, presentata nella seduta del Consiglio comunale in data 25 giugno, in cui si chiedeva ai punti 2 e 3 di impegnare sindaco e giunta “a promuovere un’assemblea pubblica aperta alla cittadinanza, ai familiari degli ospiti e al personale dipendente per discutere la proposta e le sue implicazioni e a predisporre una relazione tecnico-economica sull’attuale stato della struttura e sulle possibili prospettive di miglioramento della gestione pubblica”.
I chiarimenti, dunque, sono stati chiesti, ma non sono arrivati.
Ciò di cui disponiamo è la sua dichiarazione del 7 maggio, testo e filmato facilmente reperibile in rete, in cui si dichiara che “da almeno 3 anni il sindaco Paolo Polidori sta pensando di spostare la struttura dandola in mano a gestori privati. La novità è appena stata presentata dall’assessore Riccardo Riccardi a comuni e aziende pubbliche dei servizi alla persona. Utilizzare il PPP – partenariato pubblico privato – previsto dal codice degli appalti – per garantire la sostenibilità delle strutture pubbliche. Il privato investe, rinnovando gli edifici o costruendo ex novo ma poi anche gestisce per un tot di anni in modo da rientrare dall’investimento fatto”.
Se fosse stato presente all’incontro mercoledì 2 luglio nel giardino del bar Verdi, avrebbe sentito tutti i risvolti, positivi e negativi della “partnerizzazione”, alla luce di esempi già esistenti, ma avrebbe anche appreso di domiciliarità alternativa, già presente nel comune di Trieste, che meriterebbe di essere presa in considerazione.
Avrebbe anche sentito che il partner gestisce per almeno trent’anni la casa di riposo (rispetto ai due delle cooperative ora presenti), che le tariffe vengono effettivamente stabilite dal comune, che il personale delle cooperative viene reintegrato, ma è il disciplinare di gara a stabilire le condizioni sulla “qualità” del servizio e il trattamento del personale, su cui si gioca il vero profitto del partner che, se investe, deve trarne un utile.
Non è solo questione di rette, su cui siamo sicuri il Comune vigilerà, ma il vero timore è che sul resto non potrà avere voce in capitolo, a meno di non predisporre condizioni di gestione così stringenti, da indurre il partner privato a rinunciare perché il rischio d’impresa è troppo alto. E siamo al punto di partenza.
Dom za ostarele v Miljah; DS s svetniško interpelacijo vprašal za pojasnila, a niso dospela
Žal beležimo živčno reakcijo župana Polodorija, ki sindikat CGIL v povezavi s DS obtožuje terorizma na račun Doma za ostarele, vendar je njegova večina zavrnila predlog, ki ga je občinski svetnik Bussani iz vrste DS predstavil na seji občinskega sveta 25. junija.
V njem je med drugim zahteval, naj se župan in odbor zavzemata za javno srečanje, odprto za občane, družine gostov Doma za ostarele in zaposlene, kjer naj bi se razpravljalo o predlogu partnerstva in njegovih posledicah. Nadalje je Bussani predlagal, naj Občina izda tehnično-ekonomsko poročilo o obstoječem stanju objekta in o možnostih izboljšanja javnega upravljanja.
Za pojasnila smo torej prosili, a nismo bili uspešni. Edino kar imamo, je županova izjava z dne 7. maja (besedilo in videoposnetek sta lahko dostopna na spletu), iz katerih izvemo, da je “župan Paolo Polidori vsaj 3 leta razmišljal o tem, da bi zgradbo preselil in jo predal zasebnim upravljalcem. Novico je svetnik Riccardo Riccardi pravkar predstavil občinam in javnim podjetjem za osebne storitve: posluževati se javno-zasebnega partnerstva, predvidenega s kodeksom javnih naročil, da se zagotavlja trajnost javnih objektov. Privatnik prenavlja stavbe ali jih zgradi na novo, nato pa jih tudi upravlja določeno število let, da se naložba izplača.”
Če bi bil prisoten na srečanju v sredo, 2. julija, na vrtu bara Verdi, bi po analizi nekaterih obstoječih primerovslišal vse pozitivne in negativne vidike »partnerstva«, izvedel pa bi tudi za alternativno domačo oskrbo, ki je že prisotna v občini Trst in bi jo bilo vredno upoštevati. Slišal bi tudi, da partner upravlja dom upokojencev vsaj trideset let (v primerjavi z dvema letoma sedanjih zadrug), da tarife sicer določa občina in da privatno podjetje zaposli že prisoten kader iz zadruge, vendar pa razpis določa pogoje o “kakovosti” storitve in ravnanja z osebjem.
Na teh pogojih se igra pravi dobiček družbenika, ki, če investira, mora seveda iz tega imeti korist. Ne gre samo za mesečni prispevek na račun vsakega gosta v domu, za katere smo prepričani, da ga občina ne bo spremenila, ampak nas skrbi, da za vse ostalo ne bo mogla imeti besede, če ne bo postavila tako strogih pogojev za kakovost upravljanja, da jih zasebni partner zaradi previsokega poslovnega tveganja ne bo sprejel. In spet smo pri začetku.